Tako kot sem se jaz, se tudi gotovo vsaka druga mamica sprašuje "Ali bom lahko dojila svojega otroka?". Odgovor bi moral biti v 95 odstotkih : "Seveda bom zmogla". Znanstvene raziskave po svetu potrjujejo, da je le 5 odstotkov takih žensk, ki zaradi določenih okvar ali bolezni fizično niso zmožne dojiti. Vendar pa je mamic, ki s ponosom dojijo svojega otročička, žal le peščica. Razlogi za to so številčni: od tega, da jim že osebje v porodnišnicah zbije samozavest in takoj ponudi "flašo"; številne patronažne sestre v skrbi za opravljeno nalogo svetujejo dodatek k dojenju, da otrok pridobi zahtevano težo in ga lahko "odkljukajo"; mamice se ob otroškem joku bojijo, da nimajo dovolj mleka, zato skrb ter stres delujeta zaviralno pri nastajanju mleka; do tega, da se enostavno ne potrudijo dovolj.
Sama sem se zelo samozavestno odločila, da sem bom potrudila z vsem svojim srcem, da bom svojega otročička dojila. Ne vem, ali sem imela srečo, močno voljo ali pa mi je to že dano, otročka dojim še danes, pa je že dopolnil leto. Seveda ni šlo kot po maslu. Vmes sem imela 2x zmanjšano količino mleka in enkrat mastitis, tudi zamašene vode, vendar sem tipičen primer, da se s trudom in močno voljo da narediti marsikaj.
Drage moje mamice, mamice nismo kar tako. Tu smo eno leto samo za to, da skrbimo za naše male sončke. In ja, dolžne smo storiti vse za njih in ne po liniji najmanjšega odpora. Vem, da bo tukaj marsikatera mamica imela pripombo, da je meni lahko govoriti, ker mi je vse steklo. In ja, pripravljen imam odgovor. Trudila sem se, večkrat, ne samo enkrat in nisem obupala. Sedaj je moj trud poplačan. In sadove bova z mojim sinetom žela v prihodnje oba: on z dobro popotnico za življenje, saj vsi vemo kakšne pozitivne učinke ima dojenje na otroka - razvija se v zdravega, močnega, dobrovoljnega in srečnega fantička; in jaz, kot srečna mami, ki gleda svojega otroka v kako zdravo in prikupno bitje se razvija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar