torek, 29. maj 2012

Slastne, zdrave in energetsko polne krogljce za nosečke, doječe mamice, malčke in še koga

Prijateljica je rodila srčkanega fantiča. Želela sem ji nesti nekaj posebnega, takega, ki ji bo dalo moč in potešilo okus po sladkem - vsi vemo, da sladek okus pomirja. Skušala sem si predstavljati, kaj sem v porodnišnici najbolj pogrešala, hkrati pa sem želela narediti nekaj dobrega, zdravega in takega, ki vsebuje pomembne hranilne snovi za mamico, ki pridno doji svojega novorojenčka. Tako so nastale krogljice, ki so pravzaprav za vsakogar, še posebaj pa za nosečke, doječe mamice in malčke, saj vsebujejo veliko dobrih in zdravih hranilnih snovi.

V trgovini z zdravo prehrano sem kupila različne oreščke in suho sadje, vse seveda ekološko pridelano, saj sem vedela, da krogljic ne delam samo za novopečeno mamico, temveč tudi za še čisto drobnega in občutljivega otročička - oba pa potrebujeta seveda samo vse najboljše.

V svojem čudežnem strojčku (tako pravim mojemo sokovniku, ki ga uporabljam skoraj vsak dan, saj je res vsestranski: v njem so najprej nastajali sokovi sadja in zelenjave med mojo nosečnostjo, včasih sem svojo željo po sladkem potešila z domače narejenim sladoledom, sinetu pripravljam kašice in delam tudi zelo dobre domače testenine) sem zmlela vse oreščke, ki sem jih kupila (indijski in brazilski oreščki, makadamija, orehi), suho sadje (črne rozine, nežveplane marelice, dateljne) in nekaj grenke temne čokolade. Meni so v porodnišnici sicer svetovali, naj se čokolade izogibam, vendar vem, da temna čokolada vsebuje kar nekaj zdravju zelo dobrodošlih lastnosti, zato sem jo vseskozi uživala, v seveda zmernih količinah. 

Suhe marelice, rozine in datlji nas bodo založili z obilo energije, saj so bogati z naravnimi sladkorji, ki v kombinaciji s kalijem, fosforjem, vitamini B-kompleksa in železom, dobro vplivajo na imunski sistem in kri. Ker so novopečene mamice po porodu zelo utrujene, jim bo dodatna energija prišla zelo prav, prav tako pa njihova kri potrebuje dodatne vire železa, da bo mamica lahko še naprej, tudi izven trebuščka, hranila svojega otročka. Oreščki so bogat vir maščob, nenasičenih maščobnih kislin, vitaminov in mineralov. Slastna čokolada vsebuje veliko antioksidantov, ki naše telo ščitijo pred poškodbami, ki jih povzročajo prosti radikali. Čokolada spodbuja proizvodnjo endorfinov, ki ugodno vplivajo na dobro počutje, vsebuje pa tudi serotonin, ki deluje kot antidepresiv. Tudi to novopečena mamica včasih zelo potrebuje. 

Na koncu sem vsem zmletim dobrotam dodala stopljen ghee (prečiščeno maslo), ki je vseskupaj fino povezal in dodal še kar nekaj zdravilnih lastnosti. Ghee prav tako vsebuje številne antioksidante in omogoča boljši izkoristek vseh dobrih hranilnih snovi oreščkov, suhega sadja in čokolade.

Celotno maso sem z rokami dobro pregnetla, oblikovala v majhne krogljice in jih povaljala v na lističe narezanih in zdobljenih mandljih, za lepši izgled. 

Mamica je bila zdrave dobrote zelo vesela, prav tako pa mali sonček, ki bo preko maminega mleka dobil polno koristnih snovi za njegovo rast in razvoj.

Slastne in zdrave...

Povzetek sestavin in količine:

indijski in brazilski oreščki, makadamija in orehi, vsakega po 3 pesti
rozine, suhe marelica in datlji, vsakega po eno veliko pest
3 tablice grenke temne čokolade
ghee po potrebi, da se masa fino poveže
na liste narezani mandlji za okras

četrtek, 24. maj 2012

Pesto iz čemaža

Kmalu zatem, ko iz zemlje pokukajo prvi zvončki, se prikaže tudi čemaž. Čemaža res ne moremo zamenjati za drugo rastlino, saj ima razpoznaven vonj po česnu. Pravijo pa, da naj bi bil celo bolj zdravilen od česna. Čemaž čisti krvi obtok, dihalne poti, kožo in spodbuja delovanje žlez, lahko zniža raven holesterola in povečano telesno temperaturo. Bogat je z vitaminom A in C, železom, magnezijem, manganom, najbolj pomembne pa so žveplove spojine, ki so razlog za čistilno učinkovanje čemaža, pomembno vlogo pa imajo tudi pri nastajanju encimov.

                                         

Ker je res vsestranski pa še nesramno dober, sem ga pripravila tako, da zdrži zelo dolgo časa, tudi do 2 leti - preizkušeno. Naredila sem čemažev pesto. Ker je čemaž že sam po sebi antiseptik, se shranjen v kozarcu in v olju na njem niti slučajno ne pojavi nobena plesen - skratka praktično je nepokvarljiv in zelo enostavno ga je narediti.

Svež čemaž sem oprala in ga v mešalniku sesekljala na zelo drobne koščke, tako da postane mazljiv. Prav tako sem v mešalniku na drobne koščke narezala parmezan. Dodala sem veliko dobrega oljčnega olja in pesto je gotov. Ja, tako enostavno je to. In res božansko. Sama ga najpogosteje pripravljam kot namaz za zajtrk, dodam ga v kakšen kremni namaz ali domačo skuto, včasih naredim iz njega njoke, dodajam ga v različne zelenjavne omake, skratka pustim domišljiji prosto pot, saj je res takega okusa, da paše praktično povsod.

Ko pesto shranim v steklene kozarčke, sem pozorna, da je nad pestom še vsaj pol centimetra oljčnega olja. Tako je ohranjanje okusa, vonja in vseh zdravilnih sestavin še bolj zagotovljeno, saj ne pride v stik z zrakom.

Mmmm, danes smo se že vsi crkljali z namazom iz čemaža, tudi sine ga je na moje presenečenje z velikim  užitkom popapal. Zraven sem naredila še na oljčnem olju popečen panir in sveže pečen in še topel kruhek.
Tako smo že navsezgodaj začeli z zdravim obrokom...

Povzetek sestavin in količin:

pribljižno 0,5 kg svežega čemaža
300 g Grana Padano permezana
oljčno olje po potrebi

ponedeljek, 21. maj 2012

Domači jogurt in panir

Moja želja je, narediti čim več jedi doma. Tako sem se lotila tudi domačega jogurta in panirja. 
Včeraj je naša cela družinica obiskala "našo mamo". "Naša mama" je gospa, ki ni pravzaprav prav nič v sorodu z nami, vendar je tako prijazna in dobra, da jo z mojim dragim tako kličeva. "Mama" nas zalaga z najboljšim domačim mlekom in jajčki na svetu. Njenih par krav se pase kar pred njihovo hišo, v prelepi dolini Radovne. Ker je to območje Triglavskega narodnega parka, je prepovedana uporaba pesticidov, herbicidov in vse druge kemije, zato je tu zrak čist in travniki še nedotaknjeni, zdravi in prelepi. Krave nikoli ne dobijo silaže, kar je za okus in zdravo sestavo mleka zalo pomembno. Prav tako lepo skrbi za svoje kokoške, ki jih vsak dan pelje na sprehod, nikoli jih ne hrani s predelano hrano polno hormonov, ampak z žiti in drugo zelenjavo, vsak dan pa se same pasejo na njihovem travniku in si izberejo kar si poželijo :). 
Ko nas je zagledala, se nas je zelo razveselila, saj nas dober mesec ni bilo in je rekla, da je bila že v skrbeh. Ko smo povedali, da smo bili na počitnicah na Filipinih, nas je spet zasula z novimi vprašanji. Kupovanje pri njih se vedno zavleče, saj se gospod in gospa tako zelo razgovorita - razumljivo, v tisti rajski konček sveta vsak dan stopi le malo človeških nog, zato se nas vsakič zelo razveselita.

Vedno vzamemo vso mleko, ki ga imata na razpolago. Ponavadi je to okoli 10 l. Ko sva iz začetnih 2 litrov mleka prešla na tako veliko količino, sta naju spraševala, kaj delamo s toliko mleka. Razložila sva jima, kako delamo domači jogurt in panir. Tako radovedno sta poslušala in se veselila, da so še mladi ljudje, ki cenijo naravo  in vse kar je naravno, da so tudi še taki, ki doma ustvarjajo sami svoje dobrote...
Obisk pri nima je vedno prijeten. Te dni pričakujemo njun klic, saj bo njihova krava dobila telička in se že veselimo ogleda čisto majhnega bitjeca, ki bo nekoč zrasel v kravo in nam dajal zdravo mleko.

No sedaj pa veselo na delo. Kot vsako sveže mleko, ki ga kupimo na kmetiji, je potrebno segreti do vrelišča, da se znebimo možnih patogenih bakterij. Od 10 litrov mleka sem ga pustila nekaj za sproti, ostalo sem predelala v jogurt in panir.

Jogurt se naredi popolnoma enostavno. Ko mleko zavre, ga ohladimo na pribljižno 40 stopinj, nato vanj vmešamo jogurt. Jaz najraje uporabim jogurt Dukat ali pa kar navaden jogurt Mercator znamke. Jogurt dobro pomešam med mleko in nastavim pečico na najmanjšo možno temperaturo - to je ponavadi 50 stopinj. Ker je optimalna temperatura za izdelavo jogurta 40 stopinj, pustim pečico skoraj na stežaj odprto, da dobim željeno temperaturo. Jogurt se dela okoli 4 - 6 ur, vendar nimamo z njim prav nič več dela. Pustimo ga v pečici in čakamo, da se dobre bakterije tako namnožijo, da postane jogurt čvrst in okusen.
Jogurt delam v manjših posodicah s pokrovčkom, da ga lahko potem dobro shranim v hladilniku, kjer ostane tudi kakšen teden. Seveda lahko potem po želji dodajate sadje, ga posladkate z medom, dodate vanj kosmiče, skratka kar vam pade na pamet.

S panirjem je malo več dela, ampak čisto malo :). Takoj, ko mlako zavre, dodam sveže stisnjen sok limon. Sok dodajam počasi in sproti mešam, da se začnejo delati grudice v mleku. Te grudice so zakrknjene beljakovine, ki sestavljajo panir. Limonin sok dodajam toliko časa, dokler se ne začnejo jasno ločevati grudice, sirotka pa postane zelenkasta. To je znak, da je panir gotov.

Ko se sirotka zelenkasto obarva, je panir gotov.

Precedim, da sirotka odteče.

Pravkar narejen panir.
Ko dobim trdni del, ga zavijem v gazo in dobro obtežim, da se izcedi čim več sirotke. Panir po parih urah postane homogen in se lepo reže.
Jaz ga obožujem, je res dobrega okusa in odlična zaloga zdravih beljakovin. Veliko raje kot tofu uporabim svoj domač narejen panir. Najraje ga pripravim popečenega na oljčnem olju, takega dodam vsem možnim jedem, tudi na solate, za zajtrk sinetu, ki ga tudi obožuje, lahko se ga je kot sladico z dodano žličko slastnega domačega medu.
V hladilniku se ohrani dober teden, vendar vsekakor priporočam, da se ga uporabi v parih dneh - vse stravi svo boljše sveže.
Po parih urah obtežitve se panir odlično reže.

Takole. Nič ni boljšega, kot doma narejen jogurt in panir. Ko poizkušam stvari, ki jih naredim sama, mi srček veselo igra. Ko te pohvalijo tudi drugi, kar rasteš od veselja in ponosa, da ti je uspelo. Če ne uspe prvič, uspe drugič, gotovo pa tretjič, saj veste, v tretje gre rado.

Povzetek sestavin:

za jogurt: na pribljižno 2 litra mleka 1 navadni jogurt

za panir: na pribljižno 4 litre mleka  sok 4 - 6 limon



sreda, 16. maj 2012

Lazanja iz zelenih bučk in jajčevcev

Bodoče mamice, torej nosečnice, dobimo neverjetno močno željo, da spremenimo svoje nezdrave navade in način življenja v takega, da bomo največ dobrega in koristnega naredile zase in posredno za bitjece, ki raste pod našim srčkom. Pazimo na našo prehrano, gibamo se več kot ponavadi, hodimo na sveži zrak, opustimo slabe navade, želimo se naučiti kuhati...
Tako sva s  sinetom dobila prav poseben obisk - zelo simaptično punco z rastočim in premikajočim se trebuščkom. Prišla je z željo naučiti se kaj novega, da bo kuhala zdravo, raznoliko in dobro hrano svojemu otročičku. In bil je čudovit dan, za nas vse.
Ob dobri glasbi naju je sine zabaval s plesom na njegovem stolčku, zraven se je tako prisrčno pačil, da sva se iz srca nasmejali, medtem pa so nastajale dobrote v kuhinji. Ne ne, pa ne same od sebe, vsi smo pri tem sodelovali...počasi, počasi, je nastajala lazanja. Vsako ustvarjanje v kuhinji je z otročkom vsaj še enkrat daljše, kot sicer. Vmes je potrebno vseskozi nadzorovati, kaj mali nadobudnež počne, včasih je potrebno zamenjati pleničko, drugič ga malo zabavati, ko ga mine samovolja do igranja, spet tretjič pride k tebi po energijski poljubček in objemček (tega seveda ne bi zamudila za nič na svetu), skratka, kuhanje z otrokom je vse več kot samo kuhanje :). 

Najprej sva oprali in narezali bučke in jajčevce; jajčevec, če ni z domačega vrta, jaz vedno olupim. Oboje sva narezali na 0,5 cm debela kolutke in jih rahlo posolili z zeliščno soljo. Nato sva jih popekli na oljčnem olju, da so dobili lepo zlato-rjavo barvo in se omehčali. Vmes je sine postal zaspan, tako sva midva odšla na uspavanje, nosečka pa je vzela stvari v svoje roke, in prav dobro ji je šlo. Olupila in nasesekljala je česen ter čebulo, ju prepražila na oljčnem olju, dodala spasirane pelate in začimbe mediteranskega vonja in okusa ter zeliščno sol in peteršilj.

Sine je bil preveč radoveden, da bi zaspal, tako sva prišla nazaj, nosečka je malo povadila materinske spretnosti z mojim sončkom, jaz pa sem medtem naredila še bešamel. Na maslu sem prepražila belo moko, med tem seveda stalno mešela, dodala zeliščno sol in muškatni orešček, zalila z mlekom in pri tem še naprej pridno mešala, da ne nastanejo grudice. Ko mleko začne vreti, se tekočina zaradi moke začne gostiti in bešamel dobiva svojo podobo. Če je preveč gost, lahko dodamo še malo mleka, če je preredek, dodamo moko. Skratka v kuhinji se da vedno vse izboljšati. No, izjema je le presoljena hrana. Zato je zlato pravilo v kuhinji, raje soli manj, kar kasneje še vedno lahko dosoliš ali pa si vsak dosoli sam po njegovem okusu, ko je obrok že na mizi.

Nato smo vse pripravljene dobrote zložili v lazanjo. Jaz jo vedno delam v malo višjem pekaču, da lahko naredim lazanjo v večih plasteh. Uporabljam lističe testa za lazanjo od Barille. Prva plast v pekaču je seveda testo, ki ga dobro premažem z delom paradižnikove omake in bešamela, položim plast bučk in dodam nekaj naribanega sira. Pazim, da pribljižno enakomerno porazdelim omaki čez vse plasti. Prekrijem s plastjo testa in zopet dodam omaki, tokrat jajčevce, na koncu zopet sir in prekrijem s testom. To ponavljam toliko časa, dokler ne zmanjka vseh sestavin. Ponavadi jaz naredim tako: bučke - jajčevci - bučke, se pravi trije sloji. Vrhnji sloj zaključim samo s testom, katerega prelijem z omakama in dodam sir. Na vrhnjo plast ne polagam zelenjave.

Tako, lazanja je narejena, moramo jo samo še speči na 200 stopinj pribljižno 45 minut do ene ure. Zadnjih 15 minut lahko pečemo tudi na 220 stopinj, da se vrhnja plast malo bolj zapeče.
Sine je že zelo utrujen, tako da odideva pančkat, nosečka pa medtem razmišlja o svojem porodnem načrtu, saj bo kmalu napočil čas, ko bo mala kepica pokukala na ta prelepi svet.

In popoldan se je zaključil popolno - v dobri družbi z dobro hrano.


Povzetek in količine sestavin:

2 - 3 zelene bučke
1 velik jajčevec

Paradižnikova omaka:
oljčno olje
5 - 6 strokov česna
1 čebula
zeliščna sol
mediteranske začimbe
lahko tudi provansalske
peteršilj

Bešamel:
2 cm masla (od celega masla)
2 zvrhani veliki žlici bele moke
4 - 5 dcl mleka
muškatni orešček

sir po želji

testo za lazanje Barilla
zeliščna sol





torek, 15. maj 2012

Nadpovprečno dober hemoglobin

Na pregledu pri pediatru ob enem letu je zdravnica posebej pohvalila sinov rezultat hemoglobina. Test smo sicer naredili že na pregledu pri 9 mesecih, vendar je rekla, da mora še enkrat posebaj pohvaliti, kako nadpovprečno dober rezultat ima sine. Jaz sem ostala modro tiho, saj pediatri v našem svetu ponavadi zelo nasprotujejo, da se otroci prehranjujejo vegetarijasnko, in nisem hotela sprožiti kakšne neljube debate. Vendar pa moj dragi ni mogel ostati tiho in je povedal, da sva s sinetom vegetarijanca. Zdravnica me je presenečeno pogledala in zanimalo jo je, kaj dajemo otroku, da ima tako dobro kri, da je tako zdrav in močan.
V našem zahodnem svetu je zelo uveljavljeno stereotipno razmišljanje, da so otroci, ki ne jejo mesa, slabokrvni, šibki in podvrženi raznim boleznim, saj njihovo telo nima moči, da bi se ubranilo bolezni. To vsekakor ne drži, saj tako iz mojih izkušenj, kot iz izkušenj prijateljev in sorodnikov, ki prav tako svojim otrokom ne dajejo mesa, lahko povem, da so otroci zelo zdravi, močni in veseli.
Do sedaj je sine dobil le parkrat lažji prehlad, ki se je pozdravil v treh dneh. Torej lahko rečem, da se njegov imunski sistem odziva zelo dobro, saj hitro in brez kakšnih večjih zapletov premaga bolezen.
Razmislite samo, kako lahko slon zraste v tako mogočno žival, pa se prehranjuje samo z rastlinsko hrano? Kako je lahko konj tako močan in vzdržljiv, pa je samo seno, travo in včasih kakšno merico ovesa?
Kako je lahko moj sine tako zdrav, močan, lepo grajen in dobrovoljen, če bi moral po "naših standardih" že par mesecev jesti meso? Verjamem, da se odgovor skriva v zdravi, raznoliki in uravnoteženi prehrani, seveda brez mesa.
Poskrbim, da v našem obroku dobimo vse tisto, kar telo potrebuje. Zelo je pomebno ne samo kaj jemo, temveč tudi v kakšni kombinaciji pojemo določeno živilo.
Železo je mineral, ki ga potrebujemo vsi, da se v naših telesih tvorijo rdeče krvničke, ki mišicam prinašajo kisik. Zato je zelo pomebno, da pojemo veliko takih živil, ki so bogata z železom, vendar v primerni kombinaciji.
Naj razložim na primeru: buče, oreščki, jajca, oves, zelenjava s temno zelenimi listi, to vse so bogati viri železa. Vendar pa ni dobro, da jih jemo v kombinaciji z mlečnimi izdelki, saj zavirajo obsorbcijo železa. Vsrkavanje železa pa vzpodbuja hrana, ki je bogata z vitaminom C.

Bogati viri železa (nekaj primerov):

  • Sadje: rozine, suho sadje (marelice, datlji, slive), jagode, borovnice, ribez, brusnice, aronija, hruške, banane, češnje.
  • Zelenjava: brokoli, špinača, beluši, buče, žito, paradižnikov sok, pšenični kalčki, gorčica, blitva, ohrovt, regrat, fižol.
Bogati viri vitamina C (nekaj primerov):
  • Sadje: šipek, ribez, češnje, citusi
  • Zelenjava: listnata zelenjava, paprika, zelje, krompir, paradižnik
Sama sem dajala sinu veliko kašic, ki so vsebovale železo in v kombinaciji z vitaminom C. Zelo rad je jedel kašico iz suhih marelic, dateljev in rozin, zraven sem dala še sok pomaranče. Prav tako je bila harmonija v okusu, saj sem sladek okus dateljev in rozin omilila s sokom pomaranče.
Krompir in špinača pa sta primer z železom polne zelenjavne kašice. Špinača kot bogat vir železa in krompir bogat vir vitamina C. Seveda pa lahko iz zgoraj prikazanih živil, ki vsebujejo veliko železa in vitamina C, naredite različne kombinacije, da ne bo otročičku preveč samo enega okusa.

Pa da zaključim poglavje o zelo dobrem rezultatu hemoglobina...
Bila sem zelo vesela, da sva povedala pediatrinji, kako se prehranjujemo. Le tako je mogoče, da se bodo stereotipi in negativno razmišljanje o vegetarijanski prehrani otrok lahko spremenilo. Žal večina mojih prijateljev o tem enostavno ne govori, saj nočejo imeti težav. Zato mislim, da je samo na nas, starših vegetarijanskih otrok, da razširimo resnico o tem, kako zdravi so otroci, četudi ne jedo mesa. Zato pogumno na plan, ne smemo se skrivati za zidovi štirih sten, mislim, da je čas, da nas kdo sliši.


Najpomembnejša torta na svetu

Obožujem peči torte. Pečem jih ob vsaki priložnosti; sorodnikom in prijateljem za rojstne dneve, včasih kar tako, z njimi so se sladkali že na parih porokah, skratka peči torto mi je vedno v največje veselje. Najbolj pa sem se veselile najpomembnejše torte v mojem življenju - prva torta za mojega sina. Ideja za torto je nastajala v moji glavi kar nekaj tednov pred prvim rojstnim dnevom mojega sončka. Imela sem par zahtev, ki jih nisem želela zanemariti; glavna je bila ta, da bo torta "zdrava", popolnoma brez belega sladkorja, brez pecilnega praška, brez surovih jajc in brez kompotov, ki so nasičeni s sladkorjem. Tako je torta v moji glavi počasi dobivala podobo. In rezultat je bil (po besedah mojega dragega) jež mutant. Sestavine so bile popolnoma enostavne: pomaranče, melasa, temna čokolada, maskarpone, mandelji, a okus razvajajoče dober.

In prvi recept na mojem blogu:

Torto sem sestavila iz 2 biskvitov, ki sem jih ločeno spekla v modelu za peko tort. En biskvit je bil bel, drugi čokoladen. Osnova za biskvit je ista, le da pri čokoladnem biskvitu dodaš še kakav v prahu.

Biskvit:
150g moke
150 g melase
6 jajc, ki jih seveda ločiš

Nadev 1:
maskarpone (2 - 3 posodice, kupljene v Hoferju)
sok pomaranč (cca 4-5 kg pomaranč)
melasa

Nadev 2:
1 maslo
melasa po želji
1 temna čokolada iz 75% kakava

Preliv:
1 temna čokolada iz 75% kakava
1 cm  debel košček masla
olupljeni in na bodice narezani mandlji (lahko se jih kupi v trgovini)

Rumenjake in melaso sem penasto vmešala, beljake sem stepla posebej. Na koncu dodala moko in pri čokoladnem biskvitu še nekaj velikih žlic kakava (ene 4 - 5). Sneg se na koncu seveda rahlo vmeša v ostalo maso.
Pekač nikoli ne namastim, uporabljam le peki papir. Pečem cca. 45 min na 180 stopinj. Ko delam torte, nikoli ne gledam na uro. Ko torta zadiši, jo grem pogledat, malo potresem model in če se zelo trese, jo še malo pustim. Če pa je že kar fino stabilna, zapičim nož v sredino torte in če ostane čist, je torta gotova, meni se pa cedijo sline.
Seveda takih metuljčkov v trebuščku pri peki torte še nikoli nisem imela, kar razganjalo me je od veselja in navdušenosti, da bo to zares torta za mojega otročička, ki ni več dojenček ampak enoletni fantek.

Med pečenjem torte je dragi pridno ožemal pomaranče. Celo stanovanje je dišalo po njih in dobil je žulj od lupljenja, saj jih je nalupil ene 5 kg, jaz pa sem v pomarančnem soku stopila melaso in zmešala skupaj z maskarpone sirom (nadev 1).
Čokoladni nadev sem naredila z zmehčanim maslom, ki sem ga penasto vmešala, dodala melaso in na koncu še dišečo stopljeno čokolado, ki sem jo pred tem stopila na sopari. Iz pečice pa je že sladko dišalo!

Ko sta bili obe torti pečeni in ohlajeni, sem ju narezala po dolgem na 1,5 do 2 cm debele trakove. Posamezne trakove sem nalagala tako, da sem počasi dobivala obliko ježa. Vsako plast sem zelo dobro navlažila s sokom pomaranč in nato premazala z nadevom, enkrat z belim, drugič z rjavim.
Ko sem dobila željeno obliko in porabila vse trakove, sem vrhnji del ježa še zadnjič premazala s čokoladnim nadevom, prelila s topljeno čokolado in okrasila z bodicami, za učke in nosek sem uporabila razkoščičene datelje.

Rezultat je bil zelo velik, zelo lep in zelo slasten jež. Vložila sem res veliko časa in truda, sine pa je na zabavi radovedno potisnil svoj mali prstek ježku med oči, ga obliznil in to je bilo vse, kar je poizkusil torte. Veliko bolj ga je zanimal plapojoč plamen pisane svečke, ki je gorela na ježkovem hrbtu.  Kmalu zatem je upihnil svojo prvo svečko s pomočjo vseh nas. Bila sem zelo srečna, da mi je uspelo narediti tako čudovitega ježka za mojega slavljenca.

Ghee ali prečiščeno maslo

Ghee je neprecenljivo kulinarično zlato, gotovo najboljša "maščoba", kar obstaja na svetu. Sama sem prvič brala o gheeju, ko sem se seznanjala z ayurvedo, vendar sem kasneje ugotovila, da tudi pri nas poznajo isto stvar, le pod drugačnim imenom. Ghee so pri nas delali že davno preden smo poznali hladilnike, zato so želeli dolgotrajno ohraniti najboljšo esenco mleka - tako je ob ognju nastal nepokvarljivi ghee. Izročilo pravi, da so ga ženske v vasi skuhale vsaka nekaj, zbirale dalj časa, ter ga združeno v dar izročile mladi mamici, da bi ta okrepila moči in imela tako najboljše mleko za svojega otročička.
Njegova uporaba je vsestranska. Uporablja se ga lahko povsod v kuhinji, prav tako je odličen za našo kožo. Ima številne zdravilne lastnosti in je odličen prenašalec koristnih snovi po našem telesu. Pomirja oči, stimulira prebavo, krepi presnovo, podmazuje sklepe, krepi možgane, vzdržuje vitalnost kože, umirja vnetje sinusov, skratka generalno podaljšuje življenjsko dobo in daje kvaliteto življenju.

Ghee lahko naredimo sami. Postopek je zelo enostaven, a malce dolgotrajen. Pomembno je, da ga kuhamo dolgo časa na najnižji temperaturi. Ghee je enostavno rečeno prekuhano maslo. Ker je maslo edina in glavna sestavina, je zelo pomembno, katero maslo damo za osnovo. Moja mami je naredila skoraj znanstveno raziskavo o tem, katero maslo je najboljše. Preizkusila je dobesedno vsa masla, ki se jih da dobiti, in ugotovila, da je najboljše maslo Planika ali Bohinjsko maslo.
Jaz ponavadi uporabim hkrati 2 masla. Dam v posodo in postavim na najmočnejši ogenj, vendar samo toliko časa, dokler se vso maslo ne stopi. Potem dam na najnižji ogenj in tako pustim kakšno uro. Sproti seveda opazujem, da se slučajno ne zažge. Kdaj vem, da je ghee gotov? S čisto leseno kuhalnico rahlo odstranim kopreno, ki se je med kuhanjem nabrala na vrhu. Če se v maslu še vedno prelivajo rahle meglice, še ni gotovo. Maslo mora imeti zlato rumeno barvo. Ko je maslo bistro, na dnu pa usedlina, je ghee narejen. Da odstraniš preostale nečistoče, vzameš gazo in ghee precediš skoznjo. Lahko ga hraniš v hladilniku ali na sobni temperaturi, saj se ne pokvari, le rahlo spremeni okus.
Jaz ga dodajam resnično povsod, tudi sinetu, odkar je začel jesti prve kašice. Sama ga najraje jem kar na kruhu z medom ali marmelado, mnjamiiiii.

nedelja, 13. maj 2012

Čarovnije iz mamine kuhinje

Čarovnije iz mamine kuhinje so mu veliko bolj teknile. O kako sem bila vesela, kar srček mi je igral ob pogledu na sina, ki tako lepo okuša  vsak grižljaj moje hrane, ki sem jo po novem začela kuhati za vse nas tri. Kakšen užitek je to!
Seveda vsak obed je postal obred. Nekoliko drugačen od prejšnjih, a nepopisno lep. Seveda se je vsako kosilo raztegnilo na kakšno urico, saj tale mala bitjeca res počasi jejo. In prav je tako. Bila je zima in imeli smo ves čas na svetu, da smo skupaj uživali v zanj novih okusih in nama novih doživetjih. Čarobno!
Razvajali smo se z vsem; domači ravioli, tofu in sejtan na vse možne načine, lazanje, musake, testenine, preproste juhice in bogate enolončnice, rižote, pire krompir s špinačo in jajčkom, golaž, sarme, skratka "ni da ni".
Še vedno je sicer papal kot pišanček, a niti enkrat se ni zgodilo, da bi kakšno jed zavrnil in pljunil iz ust. Vse tako kaže, da obožuje mojo kuhinjo :), meni pa igra srček...

sobota, 12. maj 2012

Prve kašice

Kot verjetno vsaka mami, sem tudi sama komaj čakala, kdaj bo sine pripravljen, da mu bom dala prvo kašico. Komaj sem čakala, da bom končno lahko začela čarati tudi zanj :). Z mojim dragim sva se odločila, da je pravi čas napočil malo pred sinovim 7 mesecem, do takrat sem ga seveda polno dojila.
Prve kašice seveda niso ravno pojem ustvarjalnosti, saj ni dobro mešati preveč različnih živil, zato da lahko lažje opaziš, če dojenčku kaj ne odgovarja. Tako so začetki malo bolj monotoni, kar se tiče improvizacije, vendar so toliko bolj zanimivi, saj opazuješ svojega črička kako se odziva na nove okuse. In to je res pravo veselje in zadovoljstvo.
Sama sem začela z raznovrstno zelenjavo, zraven sem mu ponudila še kvinojo, amarant, ajdo, proseno kašo, lečo, polento,vedno obogateno z gheejem (prečiščeno maslo) - kaj je to, razložim kasneje.
S sadjem sem malo počakala, saj so otroci veliko bolj dovzetni za sladek okus in ponavadi to veliko lažje sprejmejo.
Dajala sem mu tudi domač jogurt, domač panir in skuto s suhim sadjem, zvečer pa sem ponavadi kuhala različne grese; od riževega, ajdovega, prosenega, pirinega in mogoče sem še kakšnega pozabila.
Sine je pravi gurmanček, po mamici. Vse je pridno probal in užival v novih okusih, ni pa ravno veliko pojedel. Mali piščanček, sem ga klicala, ker je naredil par žličk, potem pa že pogledoval v smeri mojih prsi.
Z enostavnimi kašicami sem nadaljevala kakšne 2 meseca, potem pa sem ugotovila, da se je začel dolgočasiti v
teh okusih in odločila sem se, da začne jesti isto kot midva, seveda zelo malo soljeno in začinjeno.

Dojenje in prehrana

Mlade mamice iz vseh koncev slišimo, kaj vse ne smemo jesti v času dojenja. V porodnišnici greš celo na pogovor s prehransko svetovalko, ki ti da celo morje napotkov, kaj smeš in kaj ne. Sama sem seveda zopet ubrala svojo pot. V svojo prehrano sem vključila prav vse, od agrumov, oreščkov, medu, jajc, stročnic, čokolade...vse, seveda v zmernih količinah in vse seveda biološko pridelano, se pravi z čim manj kemije.
Sine nikoli ni imel krčev, vedno je lepo kakal, prebava je bila super. Nikoli ni imel kožnih posipov, torej je vse, kar je dobil preko mojega mleka, odlično predelal. Namreč nečistoče in hranila, ki otročkom ne odgovarjajo, se kažejo s kožnimi reakcijami.
Zato en topel nasvet: jejte vse tako, kot ste jedle med nosečnostjo in tudi prej. Če pa sproti ugotovite, da kaj otroku ne paše, se pač tega izogibajte.
Pa še en napotek. Med naj ne bi jedla doječa mati, saj naj bi bil alergen. Razmišljala sem, zakaj je temu tako, saj je med ja zelo zdravo in polnovredno živilo. Ugotovila sem, da sam med ni alergen, problem nastane, če se čebele pasejo na travnikih in drugih rastlinah, ki so škropljene. Če ste prepričani, da je med ekološki, potem ni strahu, da ga dojenčku ne bi smeli dajati. Jaz sem imela zelo dobro izkušnjo prav z vsemi stvarmi, ki sem mu jih dala.

Dojenje

Tako kot sem se jaz, se tudi gotovo vsaka druga mamica sprašuje "Ali bom lahko dojila svojega otroka?". Odgovor bi moral biti v 95 odstotkih : "Seveda bom zmogla". Znanstvene raziskave po svetu potrjujejo, da je le 5 odstotkov takih žensk, ki zaradi določenih okvar ali bolezni fizično niso zmožne dojiti. Vendar pa je mamic, ki s ponosom dojijo svojega otročička, žal le peščica. Razlogi za to so številčni: od tega, da jim že osebje v porodnišnicah zbije samozavest in takoj ponudi "flašo";  številne patronažne sestre v skrbi za opravljeno nalogo svetujejo dodatek k dojenju, da otrok pridobi zahtevano težo in ga lahko "odkljukajo"; mamice se ob otroškem joku bojijo, da nimajo dovolj mleka, zato skrb ter stres delujeta zaviralno pri nastajanju mleka; do tega, da se enostavno ne potrudijo dovolj.

Sama sem se zelo samozavestno odločila, da sem bom potrudila z vsem svojim srcem, da bom svojega otročička dojila. Ne vem, ali sem imela srečo, močno voljo ali pa mi je to že dano, otročka dojim še danes, pa je že dopolnil leto. Seveda ni šlo kot po maslu. Vmes sem imela 2x zmanjšano količino mleka in enkrat mastitis, tudi zamašene vode, vendar sem tipičen primer, da se s trudom in močno voljo da narediti marsikaj.

Drage moje mamice, mamice nismo kar tako. Tu smo eno leto samo za to, da skrbimo za naše male sončke. In ja, dolžne smo storiti vse za njih in ne po liniji najmanjšega odpora. Vem, da bo tukaj marsikatera mamica imela pripombo, da je meni lahko govoriti, ker mi je vse steklo. In ja, pripravljen imam odgovor. Trudila sem se, večkrat, ne samo enkrat in nisem obupala. Sedaj je moj trud poplačan. In sadove bova z mojim sinetom žela v prihodnje oba: on z dobro popotnico za življenje, saj vsi vemo kakšne pozitivne učinke ima dojenje na otroka - razvija se v zdravega, močnega, dobrovoljnega in srečnega fantička; in jaz, kot srečna mami, ki gleda svojega otroka v kako zdravo in prikupno bitje se razvija.

Recepti sledijo...

V glavi imam ogromno receptov, ki morajo dobiti še pisno obliko. Kar bo pri mojih receptih drugače, je to, da ne bo nobenih količin, torej gramov, mililitrov ipd., razen seveda pri tortah in mogoče še katerih malo bolj zahtevnih zadevah. Da pa bo primerno za vse, tudi za čisto sveže čarodeje, bom zraven pisala samo okvirne količine, za lažjo orientacijo. Sčasoma bomo skupaj prišli na recepte, kjer bodo napisane samo sestavine, piko na i pa boste dali sami.
Imejte pa v svojih glavah samo to - kuhanje je enostavno, samo začeti je treba. Potrebnega je le veliko veselja, nekaj časa, predvsem pa veliko domišljije in čarovnija bo ustvarjena

Golaž, mesna lazanja, sarme, vse na vegetarijanski način

Gotovo si težko predstavljate, da lahko narediš najboljši golaž na svetu, a brez mesa. Imela sem kar par poizkusnih zajčkov, seveda zapriseženih mesojedcev, ki bi glavo stavili, da se jih ne da naplahtati s kakšnimi mesnimi nadomestki. Da je bila ukana popolna, sem skuhala 2 različni jedi. Zame pač nekaj zelenjavnega in za ostale golaž, vegetarijanski seveda (oni tega niso vedeli). Tako so prehvalili moj golaž, češ da ne morejo verjet, da vegetarijanka skuha tako dobro meso. Midva z mojim sva se pa veselo smehljala...
Podobno je bilo s sarmami. Moja mami je skuhala vegi sarme za na smučanje mojemu bratu, kjer so vsi rekli, da so njene sarme najboljše, boljše od ostalih, ki so bile z mesom.
In še bi lahko naštevala podobne zgodbe...
Vendar pa je zelo pomembno, kako vse skupaj pripraviš.

..in pogled mi je povedal vse...

Začela sem še več ustvarjati zaradi ljubezni. Ko sem ugotovila, kako ima moj dragi rad mojo kuhinjo, sem dobila še večji zagon. Bila sem študentka in doma, on je hodil v službo. Imela sem ves čas na tem svetu, da ustvarjam zanj. In poplačana sem bila, vsak dan znova, z najbolj posebnim pogledom, ki mi je povedal vse. In še danes mi...
Zjutraj sem ga povprašala po njegovih željah in popoldne je bilo to na mizi. Ker je videl, da sem vsemu kos, si je zmišljeval nove in vse bolj težke stvari, katere sem mislila, da se jih ne bom nikoli lotila. Na primer štruklji in žlikrofi so se mi od nekdaj zdeli cela umetnost. In pa kruhovi cmoki ter golaž, vegetarijanski seveda. Vse mi je uspelo v prvo. Kako sem bila srečna in vedno znova pohvaljena z najlepšim pogledom na svetu.

Čira čara hokus pokus

Začetki niso bili prav nič čarovniški in magični. Vsakič, ko sem se lotila kuhanja, sem že v roki držala telefon in klicala mojo inspiratorko in vzornico, mojo mami. Klicala sem jo seveda potem še 3x vmes med samo kuho, pa mogoče še kdaj...
Ko sem postala malo samozavestnejša v kuhinji, sem začela uporabljati recepte. Seveda sem se jih držala kot pijanec plota. Počasi, počasi, pa sem začela brisati v glavi količine v receptih in delati po svojih občutkih.
Hrana je bila vse boljša in boljša in včasih se je zgodilo, da me je celo moja draga mami poklicala za nasvet. Joj kako lepo se mi je to zdelo, zelo ponosna sem bila sama nase.
Uživala sem v vseh možnih okusih, barvah in oblikah hrane, postala sem zelo zahtevna, in nisem več rada obiskovala povprečnih restavracij. Raje sem kuhala svojo hrano.
Ker vaja dela mojstra, sem kmalu postala prava mala čarovnica in v kuhinji sem začela ustvarjati drobne čarovnije. Vse knjige sem vrgla v kot in začela ustvarjati sama. Takrat sem dobila novi navdih - začela sem ustvarjati hrano za mojega srčka...

Čarovnije v kuhinji

Moje male čarovnije v kuhinji so se začele že doooooooolga leta nazaj, resnično, ko sem bila stara 6 let, sem napisala svoj prvi recept in teorijo pretvorila tudi v prakso. Rezultat mojega prvega recepta je bil slastni jogurtov kolač. Recept hranim v okvirčku še danes in me opominja na to, da sem se pa mogoče s tem čudovitim darom že rodila.
Nekateri umetnost ustvarjajo na platnih, drugi na plesišču, v pisanju čudovitih pesmi, spet tretji v glasbi, jaz pa umetnost in čarovnijo ustvarjam v kuhinji.
Vendar pa se umetnost kuhanja začne že veliko prej kot v kuhinji...začne se na tržnici...ali še veliko bolje (če imaš to možnost), na tvojem vrtu.

Nosečnost

Med nosečnostjo sem se seveda podučila, kaj vse dodatno potrebuje moje telo. Kot tudi prej, nisem med nosečnostjo konzumirala nobenih tablet, saj v njih ne verjamem, tako da se jim izognem, če se le da. Verjamem v to, da tisto, kar je najbolj naravno, je tudi najbolje zame. Absorbcija - vsrkavanje hranilnih snovi v telo - je pri sintetičnih tabletih veliko slabša kot pri sirupih, seveda najboljša pa je pri naravni prehrani.
Prve mesece nosečnosti sem bila kar malo žalostna, saj nisem imela nobenega apetita. Pri taki gurmanki, kot sem sama, je to zelo težko, saj sem jedla dobesedno prav samo zato, da sem lahko funkcionirala, nobenega užitka ni bilo zraven. Vse mi je bilo istega okusa, tako da sem se zelo razveselila dneva, ko sem dobila nazaj svoj apetit in ko so moje brbončice spet prišle na svoj račun.
Cela nosečnost je potekala brez težav, počutila sem se super, buši mi je lepo vzhajal, do zadnje ure s trebuščkom sem bila zelo aktivna nosečnica,srečna in vsak trenutek bližje spoznanju drobcenega bitjeca, ki je rasel pod mojim srčkom.

...potem pa mi je začel rasti trebušček

Ko sem prijateljem in sorodnikom z največjim veseljem povedala novico, da bova dobila z mojim srčkom otročka,  sem vse pogosteje slišala vprašanje : "Kaj pa meso? Veš da boš šibka in slabokrvna, ker ne ješ mesa..." in podobne neumnosti. Sem dovolj samozavestna, da me take stvari niti malo ne spravijo iz tira. Še bolj pa sem prepričana v to, da zdravo živim in se pravilno prehranjujem.
In temu je sledilo vprašanje: "Kako boš pa prehranjevala otroka?" Oh kako so bili neredki zgroženi ob mojem odgovoru.
Popolnoma verjamem v pravilnost svoje odločitve, saj zelo čutim in poslušam svoje telo. Bolana nisem skoraj nikoli. Tudi, ko me oplazi kakšen prehlad, nikoli ne jem zdravil, kaj šele antibiotikov. Pozdravim se sama s primerno prehrano, saj je hrana lahko tudi zdravilo, če le imaš kaj znanja o tem.

Za vse, ki podobno mislijo in živijo

Vegetarijanka sem že 13 let. Zakaj? Brez kakršnih posebnih odločitev - preprosto zato, ker je najprej to postala moja mami in je začela kuhati odlično, brez mesa. Vsakič je bila njena hrana okusnejša, bolj zanimiva in vsekakor sem se po njej počutila veliko bolje. Sčasoma sem jedla meso parkrat na mesec - nisem se mogla odpovedati pršutu. Potem sem se ga pa nekega dne tako najedla, da sem se počutila katastrofalno. Tisto je bila prelomnica v mojem prehranjevanju in od takrat naprej ne jem več mesa, jem pa ribe, vendar zelo poredko.

sreda, 9. maj 2012

...da se najprej predstavim

...trenutno sem predvsem mami svojemu leto dni staremu sončku, ki me osrečuje vsak trenutek. Otrok je najlepša stvar, ki se zgodi dvema, ki se imata rada. In vse skupaj se samo še poglobi; včasih malo bolj, drugič malo manj :) . Vsekakor pa te naredi izpopolnjeno.
Kmalu bom številko 2 zamenjala za številko 3, saj veste kje...tam, kjer bi vsi vedno radi imeli manj...meni se pa zdi vsako leto čudovito, saj se vsaka stvar zgodi ob svojem času in ob pravem trenutku.
Nekoč sem dobila na čudovitem darilu napisano: "ti si dobra volja" in lahko potrdim, da to (skoraj vedno) tudi sem. Zakaj? Ker so moje misli pozitivne, na licih se mi rišejo gubice navihanosti in otroške razigranosti, srce je širiko odprto.