Čarovnije iz mamine kuhinje so mu veliko bolj teknile. O kako sem bila vesela, kar srček mi je igral ob pogledu na sina, ki tako lepo okuša vsak grižljaj moje hrane, ki sem jo po novem začela kuhati za vse nas tri. Kakšen užitek je to!
Seveda vsak obed je postal obred. Nekoliko drugačen od prejšnjih, a nepopisno lep. Seveda se je vsako kosilo raztegnilo na kakšno urico, saj tale mala bitjeca res počasi jejo. In prav je tako. Bila je zima in imeli smo ves čas na svetu, da smo skupaj uživali v zanj novih okusih in nama novih doživetjih. Čarobno!
Razvajali smo se z vsem; domači ravioli, tofu in sejtan na vse možne načine, lazanje, musake, testenine, preproste juhice in bogate enolončnice, rižote, pire krompir s špinačo in jajčkom, golaž, sarme, skratka "ni da ni".
Še vedno je sicer papal kot pišanček, a niti enkrat se ni zgodilo, da bi kakšno jed zavrnil in pljunil iz ust. Vse tako kaže, da obožuje mojo kuhinjo :), meni pa igra srček...
Ni komentarjev:
Objavite komentar